Kriterij.si,
27. september 2019
― Prah
forum Čustveni materializem
Urednik Fri, 09/27/2019 - 08:54
O prahuUvodni nagovor ob otvoritvi razstave Nabiralci prahu Tanje Radež
Ko mi je Tanja povedala, da pripravlja razstavo o prahu, sem se sam pri sebi najprej blagohotno nasmehnil, češ, kakšna bizarna ideja, ko me je pa nato prosila, če bi hotel tudi jaz kaj malega povedati o tem, sem se začel spraševati, kaj o prahu sploh vem. In moja optika se je takoj spremenila.
Prah je vsepovsod, spremlja nas od malih nog, a vendar »prah« ni niti najmanj običajna beseda. Večina nas jo ima – zavedno ali nezavedno, celo po večkrat na dan – v ustih ali vsaj v glavi, in to v povsem navzkrižnih si pomenih.
Zares, prah si in v prah se povrneš! Ta stavek s prvih strani Geneze smo že kot prvošolčki slišali v cerkvi. Njegovih strah vzbujajočih besed seveda nismo razumeli, še sanjalo se nam ni, kako in kam naj bi se vračali, samo pogledovali smo eden drugega, ali se pozna še kaj prahu, če smo koga med potjo (kakor slučajno) spotaknili.
Med polji in na kmetih, kjer smo na severnem robu Ljubljane živeli v tistih letih, je bilo čez glavo prahu vseh vrst: s konjskimi figami premešanega cestnega, hlevskega, senenega, lesnega, kurjega (ki je bil za grede zelo redilen), cvetličnega in še in še … Najnevarnejši pa je bil prah, ki se je tako prijel hlač, da ga je šele očetu uspelo iztepsti, žal večkrat hkrati z menoj v njih.
Tako se je v zavesti otrok naše družine, pa tudi sosedovih, že od ranih dni na pojmu prah nabiralo čedalje več prahu, beri: slabih izkušenj z njim, v moji glavi pa še posebej od takrat, ko sem moral prvič skidati domači, manj kot poldrugi meter visok kurnik za petelina in sedem kokoši. Kajti prah s peruti, skupaj z delci, nabranimi iz ostalih kurjih odprtin, se je pod njihovimi kremplji spremenili v pol metra debel, trden, zelo sočen, a neskončno smrdeč pravi gvano – ptičji gnoj, ki mi je vsaki dve leti po ves teden grenil življenje.
Ko sem še malo zrasel, sem spoznal tudi domači knjižni pr
