Ray & Liz (2018)

Ray & Liz (2018)

Filmski kotiček, 2. oktober 2019 ― Justin Salinger and Ella Smith in Ray & Liz (2018), Photo: Imdb Slovenski naslov: -  Država: VB Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: drama Dolžina: 108',  Imdb  Režija: Richard Billingham Scenarij: Richard Billingham Igrajo: Ella Smith, Justin Salinger, Patrick Romer, Deirdre Kelly, Tony Way, Sam Gittins, Joshua Millard-Lloyd  V letošnjem naboru ogledanih filmov je malo takih, ki so naredili tako dober vtis in se tako močno zasidrali v mojem spominu. Ray & Liz, prvenec uglednega britanskega fotografa Richarda Billinghama, je eden tistih filmov, ki je z mano ostal še dolgo po ogledu. Čas bo težko zradiral sličice iz te zgodbe, ki izžareva neverjetno avtentičnost, ob kateri je nemogoče ostati ravnodušen. Z naslovno zgodbo, ki jo brez pomislekov postavljam ob bok najboljšim stvaritvam britanskega "kitchen sink" realizma nas avtor pelje v Birmingham na začetku 80-tih leta prejšnjega stoletja. V ero "tacherizma,"ko je v tem  industrijskem središču brezposelnost dosegla vrhunec, ki je mnoge družine potisnila pod prag revščine. V zgodbo sicer vstopimo v 90-ih letih, skozi vsakdan alkoholika Rayja, ki svoje dneve preživlja v majhni spalnici, v družbi cigaret in dnevne doze alkohola, ki mu jih vsakodnevno dostavlja nek znanec. Pobeg iz zatohle sobe prinaša prvi daljši flashback, s katerim se vrnemo v preteklost. Zdaj smo v dotrajani hiši v delavski četrti, v kateri Ray živi skupaj z ženo Liz in njunima sinovoma. Strgane tapete, vlaga, ščurki, kičasti dodatki in umazanija v vsakem kotičku stanovanja – kamera te detajle zajema s pristno preciznostjo, ki daje temu družinskemu habitatu poseben karakter. Dominantna figura v tem prostoru je Liz, verižna kadilka in ljubiteljica sestavljank. Okrogle, s tatuji poslikane roke in oster jezik oblikujejo nič kaj prijeten značaj ženske, za katero sta otroka le nevšečnost, ki jo je najbolje, če se le da, ignorirati.  Priznani fotograf Richard Billingham se je s težavnim odraščanjem in disfunkcijo lastne družine
Fantasti

Fantasti

Radio Študent, 2. oktober 2019 ― »[A] v čemer bil je pravi genij, kar je obvladoval do dna in mu bilo je že odmlada težava, muka in naslada, kar vleklo ga je dan na dan,  ko bil je v lenost zakopan –  bilo je koprnenje nežno« (A. S. Puškin, Jevgenij Onjegin)

Kritiški simpozij Umetnost kritike 2019

Društvo slovenskih literarnih kritikov , 29. september 2019 ― Šesti mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike Trubarjeva hiša literature, 4. oktober 2019   - Kritiške transformacije (v 21. stoletju) -   V (post?)post-modernem času doživlja kritika preobrazbe, ki jo tako po dosegu (spletna mesta) kot vsebini (neposrednost in subjektivnost) delajo dostopnejšo širšemu občinstvu in v tem smislu demokratizirajo, a jo obenem tudi fragmentarizirajo in vrednotenje bolj kot kdaj koli prej prepuščajo osebnim okusom in merilom. Zdi se, da je umanjkanje trdnega vrednostnega sistema zamajalo temelje kritiškega žanra. Toda – ali je danes tak sistem sploh še mogoče vzpostaviti? Je kritika danes povsem izenačena z mnenjem? Kako je sprememba platforme (prehod s papirja na splet) vplivala na spremembo dveh temeljnih potez kritiškega žanra (vrednotenje in argumentacijo)? Je post-ideološka kritika mit ali realnost? Je prihodnost žanra v njegovi specializaciji (tako kot se že dogaja v glasbi), kjer bi se literarni kritiki ločili na poznavalce detektivk, (znanstvene) fantastike in ljubezenskih romanov? Kritiške preobrazbe so neločljivo povezane s spremembami vloge umetnosti in literature v družbi in kot take njena neposredna posledica. Je literatura danes zreducirana na obliko zabave ali pa je to že od nekdaj bila in je zato, zaradi nekonkurenčnosti (beri: neobstoja) drugih medijev, zasedala privilegirano pozicijo? Toda zakaj bi si literatura želela tekmovati s priljubljenostjo, na primer, Netflix serij? Je v svetu deprivilegirane pozicije določenih vej umetnosti kritika obsojena na preobrazbo v PR sporočila?   Program # Predstavitve referatov : 13.30–15.30, Trubarjeva hiša literature ► Gostje: ↳ Konstantin Ames (🇩🇪): Ubogi pesnik in njegova senca ↳ Nikolai Duffy (🇬🇧): Kritiške transformacije ↳ Urška Jurman (🇸🇮): Presojanje presojanja ↳ Gaja Kos (🇸🇮): Odpiranje novih vrat namesto trkanja na znana ↳ Ana Perne (🇸🇮): Kritika pred izzivom pozornosti ↳ Martina Potisk (🇸🇮): Literarna kritika danes – o srečevanjih

Prah

Kriterij.si, 27. september 2019 ― Prah forum Čustveni materializem Urednik Fri, 09/27/2019 - 08:54 O prahuUvodni nagovor ob otvoritvi razstave Nabiralci prahu Tanje Radež Ko mi je Tanja povedala, da pripravlja razstavo o prahu, sem se sam pri sebi najprej blagohotno nasmehnil, češ, kakšna bizarna ideja, ko me je pa nato prosila, če bi hotel tudi jaz kaj malega povedati o tem, sem se začel spraševati, kaj o prahu sploh vem. In moja optika se je takoj spremenila. Prah je vsepovsod, spremlja nas od malih nog, a vendar »prah« ni niti najmanj običajna beseda. Večina nas jo ima – zavedno ali nezavedno, celo po večkrat na dan – v ustih ali vsaj v glavi, in to v povsem navzkrižnih si pomenih. Zares, prah si in v prah se povrneš! Ta stavek s prvih strani Geneze smo že kot prvošolčki slišali v cerkvi. Njegovih strah vzbujajočih besed seveda nismo razumeli, še sanjalo se nam ni, kako in kam naj bi se vračali, samo pogledovali smo eden drugega, ali se pozna še kaj prahu, če smo koga med potjo (kakor slučajno) spotaknili. Med polji in na kmetih, kjer smo na severnem robu Ljubljane živeli v tistih letih, je bilo čez glavo prahu vseh vrst: s konjskimi figami premešanega cestnega, hlevskega, senenega, lesnega, kurjega (ki je bil za grede zelo redilen), cvetličnega in še in še … Najnevarnejši pa je bil prah, ki se je tako prijel hlač, da ga je šele očetu uspelo iztepsti, žal večkrat hkrati z menoj v njih. Tako se je v zavesti otrok naše družine, pa tudi sosedovih, že od ranih dni na pojmu prah nabiralo čedalje več prahu, beri: slabih izkušenj z njim, v moji glavi pa še posebej od takrat, ko sem moral prvič skidati domači, manj kot poldrugi meter visok kurnik za petelina in sedem kokoši. Kajti prah s peruti, skupaj z delci, nabranimi iz ostalih kurjih odprtin, se je pod njihovimi kremplji spremenili v pol metra debel, trden, zelo sočen, a neskončno smrdeč pravi gvano – ptičji gnoj, ki mi je vsaki dve leti po ves teden grenil življenje. Ko sem še malo zrasel, sem spoznal tudi domači knjižni pr
še novic